Umri pokončno

Ljubljana, 1. 9. 2016

Nedvomno ste se kdaj znašli v umetnostni galeriji, če ne drugega, ste šli tja na WC. Nedvomno ste kdaj prelistali časopis ali dva. Skoraj gotovo ste pri obeh opazili slike. In morda ste opazili, da so različnih formatov. Od majhnih do velikih, od ležečih do pokončnih in kvadratastih. Slike so ozke in stisnjene med vrstice članka, ali pa prostaško velike in zasedajo pol galerije.

Verjetno se ne sprašujete, zakaj so nekatere slike pokončne, spet druge pa ležeče. Če pa se, to pripisujete avtorjevi kreativnosti, svobodi izražanja, lovljenju proporcev ali pa pač temu, da slika paše v jedilni kot. Avtorja nihče ne kritizira, ker je naredil pokončno, kvadratno ali ležečo sliko, kajne?

formati

Avtorji (od zgoraj navzdol): Ross Hayden, Neil Leifer, Joseph Landerson.

 

No, pri gibljivih slikah je stvar povsem drugačna. Nikar si namreč ne drznite posneti videa svoje mačke v pokončnem formatu in ga kje objaviti. Vsul se bo plaz komentarjev, kako mentalno zavrti ste, ker ne znate obrniti telefona za 90 stopinj. Kaj video prikazuje, sploh ni pomembno. Lahko bi šlo za dejansko obdukcijo nezemljana, ali pa posnetek intimnega odnosa med Trumpom in Putinom. Vseeno je, vsebina ni pomembna: video je pokončen! Če bi testni skupini pavijanov pokazali pet sekundni pokončni posnetek nekega dogodka in zraven še pokončno fotografijo istega dogodka, bi jim bilo vseeno. Pri ljudeh bi bilo precej drugače. Avtorja pokončnega posnetka bi bili pripravljeni linčati in obesiti na cestno svetilko, za fotografijo pa bi jim bilo vseeno.

V čem je torej razlika?

Kaj se zgodi v možganih človeka, ko vidi pokončni video? Privre na dan prazgodovinska želja po žrtju surovega mesa in pisanju obscenih komentarjev? In zakaj se to ne zgodi pri statični sliki? Precej zapletena vprašanja, primerna za ekipo mladih nevrologov z vrhunskim CT skenerjem in elektroencefalografom. Mi imamo precej manj sofisticirano opremo, a bomo vseeno skušali ugotoviti zakaj.

brains crazy

Levo: človeški možgani med gledanjem ležečega videa, desno: isti subjekt med gledanjem pokončnega videa. Možgani so se skrčili na velikost kurjega jajca. (Z medicinskega stališča slika ni ustrezna, vendar menimo, da se z možgani zgodi nekaj podobnega).

 

Izvirni greh gre iskati v prvih kinematografih. Večina zgodnjih filmov je bila posnetih v formatu 4:3, torej ležečem formatu. Ta format so posvojili tudi prvi TV sprejemniki in obdržal se je tja do devetdesetih, ko ga je počasi nadomestil format 16:9. Med tem pa so kinematografi pograbili anamorfni format (2,4:1), ki je danes skoraj standard. Cilj je bil seveda čim verneje posnemati človeški pogled. In ta je pač panoramski, torej ležeč.

RATIOS

Razmerja treh standardnih formatov. Ne jezite se na babico, če ne vidi “cele slike”.

 

Pred pametnimi telefoni nihče niti pomislil ni, da bi snemal v pokončnem formatu. Kamere so bile (za razliko od fotoaparatov) precej bolj redke in jasno je bilo, kako kamero držimo (skoraj nemogoče drugače kot ležeče). Kristalno jasno je bilo tudi, kje bomo posnetke gledali: na 50 kilogramskem domačem televizorju, seveda. Tega pa nihče ni bil pripravljen obračati pokončno. Še manj pa platna v kinu.

Pokončna mačka
Zelo redek prizor gledanja pokončnega videa na televizorju.

 

Takrat so se nam v možgane in kolektivno zavest vtisnila pravila, v kakšnih formatih sme biti video posnetek narejen.

Danes

Za nadaljevanje trenda je poskrbel You Tube (oziroma vsemogočni Google). In temu se očitno ne nameravajo odreči, kljub temu da ima njihov glavni konkurent Vimeo to opcijo že nekaj časa. You Tube vas bo posilil s črnima robovoma ob straneh, ki zasedata približno 70% slike. Povsem pričakovano je, da se ljudje zgražajo. Zadeva bi bila lahko speljana bistveno bolj estetsko in elegantno. Stran bi se pač prilagodila videu kot glavni vsebini. No, ko smo ravno pri YT strani: UX te strani je en najslabših daleč na okoli, človek ima ob gledanju strani … kako naj se lepo izrazim … »nostalgičen« občutek.

YT pokoncni video

Želite pokončen format? No Tube.

 

A vrnimo se v sedanjost. Vse več slik in videa gledamo na pametnih telefonih, tablicah in podobni solati, ki je vedno priklopljena na vsesvetovno spletišče. Nekateri za gledanje filmov uporabljajo izključno tablice in slušalke. Ob kakovostni izkušnje, taka konfiguracija nudi tudi nekaj več intime. In minili so časi »hišnih kinov« s prostaško velikim TV-jem in ozvočenjem, ki je spominjalo na koncert Motörheadov.

Te tablice in telefone pa lahko vrtimo po mili volji. Če je nekdo mačko posnel v pokončnem formatu, napravo pač obrnemo. To je vse. Nobenega razloga za razburjenje ni. Če gledate posnetek na klasičnem monitorju, kliknite na ikono Full Screen in zadeva je rešena.

Jutri

Čez nekaj let, ko bomo vsi razumeli, da ni video ni nujno posnet le v ležečem formatu, bodo filmi zagotovo deležni tudi ustvarjalne izrabe teh formatov in proporcev. Predstavljajte si, da režiser želi ustvariti občutek utesnjenosti. Denimo, da se cel film dogaja v velemestu, kot je Gotham. Tu bi bil pokončni format idealen. Ne le da bi bil protagonist »stisnjen« in »utesnjen« v pokončnem formatu, tudi enormna višina stavb v tem mestu bil lahko prišla bistveno bolj do izraza. Gledalec bi videl vse, od umazanega asfalta, do vrhov stolpnic. Pokončni format bi bil za ustvarjanje vzdušja v takem filmu bistveno bolj primeren, kot panoramski format.

POKONCEN BATMAN

Tale kader bi v ležečem formatu izgledal obupno.

 

Le upam lahko, da se bo kak režiser kmalu opogumil in naredil film namenjen tablicam, kjer kreativnost ne bo omejena s formatom. Tako kot ni pri fotografiji.

Torej

Snemajte kakor želite, dovolite tudi videu malce kreativne svobode. Ne obremenjujte kreativnosti z dogmami. Vzemite v roko telefon in se igrajte, eksperimentirajte in odkrivajte. Veliko sreče in poguma!