Ljubljana, 6. 1. 2011 — V življenju in razvoju uspešne blagovne znamke obstaja trenutek, ko ime preprosto ni več potrebno. Ob jabolku, ki ga je nekdo poskusil, pa mu ni bilo všeč, že dolgo ne piše več Apple, pa tudi Nikeov swoosh gre na jutranji tek povsem sam. Blagovna znamka postane simbol.
Definirati ta trenutek in se odločiti za tako potezo je precej tvegano in drzno, res pa je, da se tega lotevajo večinoma podjetja, ki jih tveganje in drznost tako ali tako definirata. Kaže, da bo pri Starbucksu tak trenutek nastopil marca. Podjetje iz hipijevskega Seattla, ki so ga ustanovili učitelja angleščine in zgodovine ter pisatelj, že 40 let pomaga Američanom (in še prebivalcem 50 drugih držav, ki imajo radi njihovo brozgo) v službe. In takšna okrogla obletnica je kot nalašč za drznost!
Prav bistvene spremembe v grafiki ni, saj gre za bolj za evolucijo. A zelo samozavestno evolucijo! Izvrstno izpeljana poenostavitev, še poudari bistvo blagovne znamke — pri Starbucksu že dolgo ne prodajajo le kave. Torej: v krogu izpisan, okoren, rahlo predebel napis, je šel v penzijo… ej, štirideset let je garal, in sirena zdaj ne potrebuje več osebne izkaznice, vsi vemo, kdo je. Svobodno je zadihala in opravila s starim: namesto kopice krogov, en sam, namesto dveh barv, ena, namesto razbitosti, homogenost. Znak zdaj deluje enotno in stabilno.
Sirenca je šla tudi pod nož, saj so ji popravili kompozicijo, dodali mehkost in jo nasploh dobro skrtačili. Zadrega (logistično-finančna) utegne nastati le ob menjavi celotnega asortimenta s starim znakom potiskane šare. 16.000 prodajaln po celem svetu pač ni malo.
